Po inkovski legendi naj bi štiri brate in sestre, otroke sončnega Boga, na pot gnala želja po osvojitvi rodovitne dežele. Pravi kraj, kjer naj bi zgradili novo prestolnico, naj bi jim pokazala zlata bajalica, ki jo je v rokah držal Manko Kapak, eden od štirih bratov.

Okoli leta 1200 našega štetja naj bi se naselili v rodovitni dolini Cusco in se še 200 let bojevali s tam živečimi prebivalci za prevlado ter zemljo. Da bi ohranil čistost svojega božanskega izvora, se je Manko Kapak oženil s svojo starejšo sestro Mamo Ulo Huako. Ta običaj poroke znotraj družine se je ponavljal v vsej inkovski dinastiji! S prihodom na prestol Pačakuti Inke leta 1438 pa se začne silovit razcvet inkovskega imperija. S sinom Topa Inko v pol stoletja zavzameta ves današnji Peru, velik del Ekvadorja, Bolivije in Čila. Ustanovila sta skoraj 4000 kilometrov dolgo cesarstvo, ki je povezalo okoli 4 milijone ljudi iz približno 500 plemen! V tistih časih je imela inkovska prestolnica Cusco več kot 100.000 prebivalcev. Inki so gradili mesta, hiše, ceste, palače, mostove, namakalne naprave ter kanale in kmetovalne terase. Svetišča in pomembnejše religiozne objekte so gradili iz velikih skladov, ki so lahko prenesli velike pritiske in napetosti. Inkovski arhitekti so tudi Machu Picchu verjetno zgradili na osnovi glinenega ali kamnitega modela. Delavci, ki niso imeli ne vlečne živine ne železnega orodja, so velikanske granitne klade premikali s pomočjo valjev in z vlečnimi vrvmi. Kamne so nato obklesali, zgladili in brez malte zložili enega na drugega. Sosednje ploskve so prevrtali in v utore ter luknje vlivali bron, ki je še dodatno „za večno zlepil“ neverjetno natančno izdelane „zidake“. Med tri danes največje spomenike inkovske kulture lahko štejemo Sončni tempelj v Cuscu, trdnjavo Saksahuaman nad Cuscom in Machu Picchu.

Sorodne države:    Bolivija    Ekvador    Peru    Čile Avtor besedila: Silvij Morojna Vir informacij: Horizont, odkrivajmo svet