Tri dogodivščin željna dekleta smo se na popotovanju po Južni Ameriki odpravile raziskovat, zakaj so si prvi prišleki iz Polinezije izmed vseh večjih, bolj plodnih, rodovitnih in bogatejših otokov cele Oceanije izbrali prav Rapa Nui, ta osamljeni, najbolj oddaljeni naseljeni otok na svetu, ki je prežet z misteriozno energijo. Popek sveta ga še danes imenujejo domorodci.

Spustimo se z izvidniške točke na vulkanu Ranu Raraku, ki je bil nekoč "tovarna" velikih in mogočnih glav iz črnega vulkanskega tufa (maoi), po katerih slovi Velikonočni otok. Od tukaj opazujemo in primerjamo zeleni gozdiček, kjer na svojem ranču kraljuje Johnny, eden redkih domorodcev, ki na tradicionalen način še izvaja obrede, kot so to počeli predniki njegovega klana. Ozemlje Rapa Nui je bilo do prihoda belcev razdeljeno med klane in natanko se je vedelo, kje so meje, čeprav niso bile nikoli fizično začrtane. Danes ni več ne klanov ne nevidnih mej, je le izjemno turistično donosen otok, ki je v lasti čila. Tudi originalno ime otoka Rapa Nui v domačem rapanui jeziku je izrinilo izraz Isla de Pascua (Velikonočni otok), ki se je s silo zasidralo ob njegovem odkritju na velikonočno nedeljo aprila 1722, ko je sem priplul prvi Evropejec, nizozemski pomorščak Jacob Roggeveen. Populacija domorodcev se je zredčila ali z nalezljivimi boleznimi, ki jih je prinesel belec, ali pa so jih odpeljali v suženjstvo. Tako je umrl tudi zadnji rapanujski kralj leta 1862. Leta 1888 je čile uradno razglasil aneksijo nad otokom, domorodnim klanom pa odvzel posestva in tako zapečatil njihovo prihodnost in usodo. Zdaj je kazalo, da je zapečatena tudi naša usoda - kako najti ranč, kjer naj bi se utaborile in preživele nekaj dni z njegovim lastnikom Johnnyjem, potomcem klana, ki je imel nekoč v lasti to ozemlje vključno z vulkanom. Nazadnje le najdemo nekaj, kar naj bi predstavljalo Johnnyjev ranč. Ko prispemo do njegovega bivalnega prostora, ki ni ne hiša ne šotor, temveč velika skulptura iz vseh možnih naravnihin umetnih materialov, nas tam z značilnim skrivnostnim nasmeškom, za katerega nikoli ne veš ne vzroka neposledice (to me je najbolj jezilo), pričaka Johnny. Za njim se skriva Poki, mlad fant z naravno rdečimi lasmi, puhasto bradico in rdečimi očmi. Poki je v sorodu z Johnnyjem, kar je tako ali tako samoumevno, saj je večina otoških prebivalcev, ki so polinezijskega videza, v sorodu. Medtem ko si postavljamo šotor na mehki travici pod evkaliptusom, se okoli nas gnetejo radovedne anoreksične mačke in še bolj anoreksična psa, ki sta prostovoljno zaprisegla, da bosta naša osebna telesna stražarja štiriindvajset ur na dan. Tega sta se resnično držala, saj sta se vso noč smukala okrog šotora, renčala in lajala na vse živo in neživo, tako da smo od tega imele več škode (nenaspanost) kot koristi.  

Juha "eslovena" in kuhana kura
Johnny je držal obljubo o posebnih ribah na poseben način in se je s Pokijem odpravil do morja na ribolov. Medtem smo se ponudile, da skuhamo juho, seveda iz vrečke. A kot nalašč je nismo našle, ker smo jo pozabile v naši bazi v Hanga Roi. Kaj zdaj? če smo obljubile juho, jo moramo nekako ustvariti. Vsaj nekaj, kar bo podobno juhi. Bomo pa improvizirale. In smo raziskale, kaj goji Johnny na svojem ranču in bi bilo primerno za kuho. Njivica z napol gnilo čebulo, še dokaj nezrela koruza, neka nam nepoznana zelenjava, ki je spominjala na jajčevce ter lepo ozelenel grmiček kanabisa, ki vsekakor ne služi peroralni uporabi v prehranjevalni verigi in tudi ni avtohtona vrsta tega otoka. Tako si dovolimo uporabiti le čebulo in koruzo, vse zmečemo v velik, čisto počrnel kotel na "home made" odprtem ognjišču in
se igramo robinzonke. Za zgostitev bi bilo super kakšno jajce. Kokoši je tako vse polno po celem otoku. Kar nekaj časa sem porabila, da bi našla mesto, kamor ta neumna perjad odlaga svoje izdelke, a zaman. Nikjer ničesar,kar bi bilo podobno kurniku ali kakršnemu koli valilnemu mestu. Seveda ne, če pa so kokoši na pol divje in gnezdijo kar v nizko raslem grmičevju, na črno. Pa še odlične letalke so, kot se je izkazalo naslednji dan, ko nam je nič hudega sluteč na nekaj kilometrskem pešačenju po otoku kar naenkrat nad glavo suvereno poletela flota važnih črnih kokošk. Vsekakor so kure, ki so na otok prišle s prvimi priseljenci iz Polinezije, najpogostejša hrana, poleg rib seveda. Jajc domačini ne uživajo, raje prepustijo vse reprodukcijskemu ciklu narave, zato pa z največjim užitkom poglodajo in posrebajo vsak kvadratni in kubični milimeterkosti izjemno preprosto pripravljene, v osoljeni vodi skuhane "pipike". Ju hopa zlijejo stran. To bi povprečna slovenska gospodinja, ki ji ravno juha predstavlja vrhunec kulinaričnega izživljanja nad domačo kuro, črno gledala! Skratka, juho je bilo treba zgostiti brez jajc.

K sreči smo v nekakšnem improviziranem hladilniku, ki s hlajenjem ni imel prav nobene zveze, ker na ranču sploh ni elektrike in je ta stvar kvečjemu lahko le "varovalnik" pred mnogimi požrešnimi insekti, našle poleg vse mogoče pokvarljive robe tudi moko. Jupi, naredimo vlivance, take najbolj banalne, moka plus voda in vliješ. Pa še malo soli in začimb za asado (za meso na žaru), ki smo jih s sabo tovorile kak mesec, še iz Argentine, in juhica je skuhana. To so bili nepopisni občutki zadovoljstva, ponosa in zmagoslavja, kajti juha je bila, verjeli ali ne, odlična. Juha "eslovena".Johnny in Poki sta bila očitno navdušena nad našo kuharsko mojstrovino,čeprav, kot sem že omenila, pri njih ni v navadi kuhanje juh.