Ne glede na to, da je več argumentov »proti« avtobusu, je treba v vsaki državi preskusiti tudi tovrsto prevoza. Deželo boš čisto drugače doživel, če boš dirjal od ene avtobusne agencije do druge in stal v vrsti za karte, če se boš skupaj z vsemi drenjal na postaji, se boril za sedež in se prevažal skupaj z domačini, njihovimi domačimi živalmi in njihovo – včasih precej eksotično – prtljago…

Vsak način potovanja ima tudi svoje pomanjkljivosti. Pri potovanju z avtobusi se moraš sprijazniti s tem, da si odvisen od voznih redov in se ne moreš ustavljati, kjer bi si želel, ker je na vmesnih postajah praviloma zelo težko vstopati. Prtljage nimaš kam zakleniti, zato jo moraš stalno varovati ali pa nositi s seboj, ko včasih dolge ure čakaš na prevoz. Taka vožnja seveda ni vedno ravno prijetna. »Postaja« bo vsakokrat, ko bo kdo želel izstopiti, pa čeprav to pomeni, da se bo moral od zadnjega sedeža skozi ves avtobus prebijati s tremi ogromnimi culami proti edinim (ozkim) vratom, na cilj pa se bo praviloma prihajalo nekaj ur pozneje, kot je bilo napovedano. Veliko moraš pešačiti, veliko časa izgubljaš, včasih moraš zgodaj vstati, včasih se moraš skozi zanimivo pokrajino, ki bi jo rad videl, voziti sredi noči. Kljub vsem sitnostim in pomanjkljivemu udobju, ki včasih spremlja potovanje z avtobusi, pa sem vseeno prepričan, da je treba v vsaki državi preskusiti tudi to vrsto prevoza. Tako potovanje je največkrat tudi bistveno cenejše od kakršnih koli turističniharanžmajev.Če težko prenašaš dejstvo, da so ponekod avtobusi razprodani že nekaj dni vnaprej in da je treba vsakokrat nekoga podkupovati, da končno dobiš svojo karto, če sovražiš gnečo, hrup in umazanijo, potem ti tak način potovanja ne bo preveč privlačen.

Za ilustracijo utrinek iz Afrike:Kdor vozi naravnost,  je pijan
Naš avtobus je bil značilno afriško vozilo: nekaj desetletij star, malo stekla, mnogo rjaveče pločevine in nobenih nepotrebnih dodatkov, kot so na primer luči, ventilacija ali obloga na stenah in sedežih. Sedežev je bilo pet vštric in so bili temu primerno ožji, kar pa v Afriki ni problem, saj so domačini zelo vitki. Tistim, ki poznajo Murphyjev zakon, ne bo težko uganiti, zraven koga je sedela edina debela ženska v celemavtobusu. Tudi cesta je bila značilna: rdeča zemeljska cesta, na kateri so bile nekatere luknje tolikšne, da bi v njih dobesedno lahko ležal človek, pa bi ga opazili šele, tik preden bi zapeljali nanj. Take ceste pa so še vedno boljše kot asfaltirane. Le-te so namreč enako luknjaste kot zemeljske, le da imajo te luknje šeostre robove, ki so smrt za gume, vozila in potnike. Res pa je, da je vožnja pri takem neprestanem zavijanju, zaviranju, pospeševanju in poskakovanju bistveno bolj pestra. Pravijo, da v Afriki pijanega voznika spoznaš po tem, da vozi hitro in naravnost. Naša cesta bi bila ravno prav široka za en avtobus, če ne bi bila na razdalji nekaj deset kilometrov skoraj do polovice nasuta s kupi zemlje, s katerimi so verjetno nameravali izboljšati cesto, saj je to ena glavnih afriških prometnih žil. Kadar so bili kupi zemlje na desni strani ceste in smo mi samo z desnim kolesom vozili po cesti, je še kar šlo. Kadar pa smo bili nagnjeni v desno, je bil moj položaj nadvse labilen, saj je moja postavna soseda zasedala tudi tretjino mojega sedeža. Ker so naslonjala sedežev segala samo do sredine hrbta, mene pa je pri vsaki večji luknji vrglo s sedeža, s spanjem tudi tisto noč ni bilo kaj prida. Prispeli smo sredi noči. Sklenil sem, da bom žrtvoval pol dneva in šel do jutra raje nekam spat. K sreči sem karto plačal samo do Tange. Do Dar Es Salaama se bom odpeljal raje zjutraj, saj od pokrajine in vseh slikovitih vasi,skozi katere smo se vozili, ponoči nisem videl drugega kot nekaj ognjev in okrog njih sedeče domačine. Moja soba je bila poceni – manj kot dolar – in zračna: do višine dveh metrov me je od glavne ceste ločevala valovita pločevina, od tam naprej pa žičnata mreža, ki me je sicer ščitila pred velikimi ptiči, nikakor pa ne pred komarji. Ob štirih zjutraj sem, precej opikan in z motnim občutkom v glavi, ugotovil, da tudi pred hrupom nisem zaščiten. Najbolj so me razveseljevali avtobusi, ki so brez konca ogrevali motorje,in otroci, ki so s piščalkami in zvonci neutrudno opozarjali na tisto, kar so prodajali. Nekaj časa sem se še obračal in si prizadeval še malo zaspati, potem pa sem obupal. Ko se je čisto zdanilo, sem počasi začel pakirati. Na postaji me je čakalo še eno presenečenje: jutranji avtobus proti Daru je odpeljal že ob petih, prvi naslednjipa je bil napovedan šele ob sedmih zvečer! Toliko o mojem dnevnem potovanju! Na železniški postaji, nekaj kilometrov stran, sem izvedel, da tisti dan ne bo nobenega vlaka. Tudi avto štop se ni najbolje obnesel. Dolgo sem ob cesti dvigal palec, ne da bi se kdo zmenil zame, potem pa je začel padati še zoprn dež, ki se mu je videlo, da ne namerava zlepa odnehati. Vdal sem se v usodo in se s črnim oblakom nad glavo vrnil nazaj na postajo. V tem zanikrnem kraju nimam kaj početi, pa še ves dan sem izgubil! Dež je okrog poldneva sicer ponehal, a na cesti je bilo tako malo vozil,da na avto štop nisem več mislil. Avtobus je namesto ob sedmih seveda štartal šele, ko je bila že trda noč in počasi sem že obupal nad tem, da bom še kdaj videl kaj pokrajine in naselij. Tokrat sem sedel med dvema koščenima sosedoma in ponoči vsaj s sedeža nisem več padal. Med ozkimi lesenimi sedeži za noge ni bilo prostora, naslonjala pa so spet segala samo do polovice hrbta. V avtobusu je bilo pet sedežev vštric, prehodi med njimi pa temu primerno ožji. Za zabavo je skrbel kasetofon, ki je bil pred nekaj desetletji verjetno nov, zdaj pa so ga žice in elastika le komaj še držale skupaj. Njegov zvok sicer ni bil vrhunski – kot bi po asfaltu vlekel pločevino – zato pa je bila njegova glasnost maksimalna. Da bi kdo po nesreči zaspal, se ni bilo bati. Tudi sicer je bilo za pestrost lepo poskrbljeno. Potnikov je bilo čedalje več (že ko smo odpeljali, je bil avtobu spoln) in postanki so bili vedno daljši. Vrata so bila spet samo ena, izstopali pa so praviloma samo potniki iz najbolj oddaljenih delov avtobusa. Na eni od postaj smo se lep čas zadržali, da smo naložili štirideset lesenih zabojev kokakole, ker je bilo prej treba premetati dvajset velikih vreč manioke, ki smo jih bili naložili na prejšnji postaji. Ne vem, če sem prav razumel, a menda za prtljago nič ne plačujejo, ne glede na količino. Vsa prtljaga je bila seveda na strehi, pri nalaganju pa so živo sodelovali vsi potniki – fizično ali pa vsaj z nasveti. Cesta ni bila nič boljša kot prejšnjo noč. Ko so nas malo pred peto uro ob prvem svitu pripeljali v Dar Es Salaam, sem se počutil precej razrahljanega.

Sorodne države:    Afrika Vir informacij: Horizont, odkrivajmo svet