Čari podvodnega sveta Filipinov so me privlačili že dalj časa. Raznovrstnost življenja pod vodno gladino, združena z razgibanostjo nad njo, me nista razočarali. Družbo mi je med potepanjem v tej daljni deželi delal Mare, tudi podvodni fotograf. Skupaj sva odstirala skrivnosti koralnih grebenov. In odkrila sva jih veliko.

Sabang
Sabang je majhna, nekoč ribiška vasica, ki leži ob eni izmed številnih peščenih plaž. Nekoč verjetno idiličen zaliv je danes popolnoma uničen in zasičen z različnimi hoteli, apartmaji, restavracijami, nočnimi bari in seveda potapljaškimi centri. Prvi vtisi ob pogledu z barke res niso bili najboljši, a na to sem bil pripravljen. Dokaj umazana voda, ki ni obetala dobre vidljivosti pod vodo, odplake, ki so sredi zaliva odtekale v morje, zasičenost uničene obale s hoteli so zagotovo razlogi, zakaj si Sabanga ne bi izbral za preživljanje počitnic, če ne bi bil potapljač. No, prvi vtisi so se kasneje nekoliko popravili. Lepo urejeni preprosti bungalovi z bazenom tik ob terasi in obilo zelenja so bili najin dom ves teden. Potapljači vodniki v potapljaškem centru so bili večinoma zelo razumevajoči za želje dveh podvodnih fotografov. Nekateri so se res izkazali kot dobri poznavalci morskih organizmov. Različni polžki, rakci in ribe so bili v mojih očeh sprva povsem nevidni. Z vsakim potopom pa sem pridobival nove izkušnje in tako so tudi moje oči vedno pogosteje našle marsikaj lepega in zanimivega. Sloves Sabanga kot raja za podvodne fotografe se je začel uresničevati. Večinoma slaba vidljivost ni povzročala težav pri fotografiranju z makro objektivi. V Sabangu nisem niti enega potopa opravil s širokokotnim objektivom in niti enkrat se na obalo nisem vrnil z neposlikanim filmom. Prav posebej mi v spominu ostaja potop z inštruktorjem Lidom, ki je tudi sam podvodni fotograf. Je specialist za pigmejskega morskega konjička, ki se zelo neopazno zadržuje na gorgonarijah. S prostimočesom je komaj opazen. Zato si Lido vedno pomaga s povečevalnim steklom. Medtem ko sem sam slikal druge lepote, je Lido potrpežljivo preiskoval gorgonarijo, kjer se je ta konjiček ponavadi zadrževal. Po nekaj minutah natančnega iskanja pa mi je pokazal, da je konjička končno našel.

Iz Sebanga v Batanga
Na dan najinega odhoda s Sabanga je bila zaradi razmer na morju objavljena prepoved plovbe za vsa plovila, ki bi prečkala ožino med Sabangom in pristaniščem Batangas na drugi strani ožine. Mudilo se nama sicer ni, a do večera sva morala biti v Manili. Povratna karta za čoln in avtobus do Manile je tako ostala neizkoriščena, saj tudi prevozna agencija, kjer sva pred dnevi kupila karto, ni smela voziti preko ožine. Kljub prepovedi pa so nekateri domačini kot mrhovinarji prežali na obali na tiste popotnike, ki so za vsako ceno morali zapustiti Sabang. Med njimi sva bila tudi midva z Maretom. Po nekaj minutnem pogajanju sem se sicer uspel pogoditi za dve tretjini osnovne cene, a ta je bila še vedno nekajkrat večja od običajne. Tako naju je domačin skupaj s še eno domačinko odpeljal čez ožino do ene izmed vasi ob obali, kjer smo presedli na jepneey in se odpravili v Batangas. Čoln zaradi prepovedi namreč ni smel pristati v pristanišču. Problem sva pač reševala po filipinsko in pozno popoldan sva z avtobusom le prispela v Manilo.

Boracay
Tako opevana peščena plaža na Boracayu, menda ena najlepših na svetu, in dobro izhodišče za potapljanje sta bila dovolj močna razloga, da se najbolj opevanemu turističnemu otoku na Filipinih nisva mogla izogniti. Vzdolž plaže se vrstijo številni bari, restavracije, hoteli, bungalovi in potapljaški centri. Včasih so bili zaradi močnega vetra valovi vzdolž dolge peščene plaže izredno visoki. Ker se nihče od domačinov v takih razmerah ni hotel odpraviti na morje, je bila edina alternativa potop na drugi strani otoka. Do tja pa se je bilo potrebno odpeljati s triciklom. Kako je to izgledalo, si lahko bralec samo zamišlja. Oblečeni v potapljaške obleke, oprtani s torbami s potapljaško opremo, z jeklenkami in za povrh še s fotoaparati, smo se trije potapljači komaj zbasali na tricikel. Domačin je komaj speljal in se nato s težavo prebijal po blatnih ulicah vse do glavne ceste. Tik pred glavno cesto pa bi se skoraj prevrnili. Motor ni zmogel rahlega klanca doglavne ceste, zato je začel domačin na motorju ostro zavijati, da bi se vrnili nekaj metrov nazaj in vzeli zalet. Zaradi izgube ravnotežja smo se prevračanju komaj še izognili. Nič manj kot vožnja s triciklom tudi potop ni bil razburljiv. Potapljaški vodnik naju je opozoril, da bo med potopom zagotovo zelo močan tok in da bo fotografiranje skoraj nemogoče. Za vsak slučaj sva fotoaparate vseeno vzela s seboj, a po nekaj minutah potopa nama je postalo jasno, da s fotografiranjem res ne bo nič. Verjetno je bil to do sedaj moj najhitrejši potop. Koralni greben se je pred mojimi očmi odvijal kot hitro vrtljiv nemi film. Dvakrat sem sicer vseeno poskusil fotografirati, a je upanje hitro splahnelo. Tako sem se v celoti prepustil podvodni dirki, moral pa sem vseeno paziti, da s fotoaparatom zaradi nepazljivosti ne bi udaril ob kakšno koralo. Ker je bila tudi vidljivost največ deset metrov, je bilo potrebno biti še posebej pozoren, da se kdo od nas treh pod vodo ne izgubi. Ko sem tako enkrat Marka z gesto povprašal, če je vse O.K., mi je nazaj odgovoril z iztegnjeno levico, prav tako kot je to počel znani filmski junak Superman. S to svojo kretnjo me je tako spravil v smeh, da sem se med dirkanjem ob koralnem grebenu še nekaj minut prav prešerno smejal.

Bohol
Najina zadnja destinacija na poti po Filipinih je bil otok Bohol. Poleg potapljanja sva si nekaj več časa privoščila tudi za raziskovanje otoka. Zagotovo so največja atrakcija otoka čokoladni griči v osrednjem delu otoka Bohol. Poleg opice tarsier seveda. Ta opica živi ob obrežju reke Loboc in je nočni lovec, podnevi pa počiva. Velika je približno kot pest, ima nenavadno velike oči in zelo prožen vrat, saj lahko glavo obrne do 180 stopinj v enostran. Je ljubko in nenevarno bitje. Živi v drevesnih krošnjah in ima relativno dolg rep, s katerim se oprijema vej pri doskokih. Dejansko je tarsier najmanjša opica na svetu. Ker je ta živalska vrsta zelo ogrožena in jih je v naravi skoraj nemogoče najti, sva si jih ogledala v manjšem parku ob reki Loboc. Nahajajo se v večjem ograjenem prostoru, kjer pozorno opazujejo njihov način življenja. Od tu naju je pot vodila skozi prostrane mahagonijeve gozdove, preko gričevnate pokrajine z lepo urejenimi riževimi polji. S časomapa je pokrajina prešla v ravnino in že od daleč so bili opazni griči, ki so izstopali iz pokrajine. Skupaj jih je menda natančno 1268 in so večinoma visoki med 30 in 50 metri, porasli s travo in ponekod z nizkim grmičevjem. Ob koncu suhega obdobja so večinoma rjavkaste barve in zaradi tega so tudi dobili ime čokoladni griči. Vsekakor njihova barva izrazito izstopa iz živo zelenih travnatih ravnic in riževih polj. Geološko je ta pojav še vedno nepojasnjen, saj si mnoge razlage zelo nasprotujejo. Verjetno pa je prava domneva, da je ta del kopnega v davnih časih prekrivalo morje. Na teh gričih so namreč našli kar precej sledov apnenca, ki je značilen tudi za korale. Kakor koli, kadar znanost zaide v težave, so še vedno na voljo različne legende. In tudi tokrat je tako. Legenda namreč pravi, da sta se na tem področju davno tega bojevala dva velikana, ki sta se obmetavala s kamenjem. Na koncu sta bila tako izmučena, da sta raje postala prijatelja in kot prijatelja zapustila otok. Ker pa zaseboj nista pospravila, je to kamenje prerasla trava in grmičevje in tako so nastali čokoladni griči.

Sorodne države:    Srednja Amerika Vir informacij: Horizont, odkrivajmo svet