Potovalna driska

Potovalna driska je ena izmed najbolj pogostih bolezni, ki prizadene popotnike. Vsako leto zanjo zboli približno 20 do 50 odstotkov ljudi, ki potujejo po svetu. Njihovo število znaša približno 10 milijonov ljudi letno. Posebno visok je odstotek bolezni med potniki v države tako imenovanega nerazvitega ali tretjega sveta, kot so Latinska Amerika, Afrika, Bližnji vzhod in Azija.

Poizkušali bomo razložiti, kaj je driska, zakaj nastane, kdo jo povzroča ter predvsem kako se lahko (če sploh) driske izognemo ter kako jo lahko zdravimo. S težavo driske se srečujejo predvsem potniki v manj razvite dežele. V visoko razvitih deželah in v domačih krajih se driska redko pojavlja, predvsem zaradi dobrih sanitarnih razmer in ker v domačem okolju postopoma postanemo imuni na povzročitelje te bolezni. Nekateri ljudje so nanjo tako občutljivi ali se tako bojijo driske, njenih neprijetnih posledic ali dehidracije, da za svoj dopust ne izbirajo krajev, kjer bi lahko ta nevšečnost pokvarila njihove počitnice. V nekaterih priročnikih za popotnike dobite številne nasvete, kako se driski izognete, če se držite določenih pravil. Takšne knjige imenujejo driske celo z nekaterimi ljubkovalnimi imeni, kot na primer Delhibelly ali Katmandu quick step. Takšen pristop lahko prepriča popotnika, da se driska na potovanju zgodi samo tistim, ki se ne držijo pravil pri uživanju hrane. Resničnost driske na potovanju je precej drugačna zato jo lahko dobite kljub vsem vašim naporom, da pijete prekuhano vodo, lupite sadje in pred uživanjem hrane temeljito očistite roke in pribor.

Kaj je driska?
Driska, ali s tujko imenovana diareja, je izraz, ki opisuje odvajanje blata, ki je bolj tekoče in bolj pogosto kot normalno. Sam izraz diareja je grški in dobesedno pomeni teči skozi. Kaj teče skozi, iz lastnih izkušenjdobro vemo, strokovnjaki pa ne podajajo povsem enakega in natančnega števila odvajanja. Tako drisko definiramo kot odvajanje treh ali več neoblikovanih tekočih odvajanj v 24 urah. Dizenterija ali griža je izraz, ki se prav tako uporablja pri opisovanju driske, vendar je pri tem prisotno tudi izločanje gnoja, mukoze in krvi v blato. To povzročajo mikroorganizmi, ki so prodrli v steno črevesa in jo tudi poškodovali. Izraz dizenterija je prav tako moškega izvora in pomeni slabo črevesje. Čeprav sam izraz dizenterija spodbudi še nelagodnejše občutke kot driska, med njima ni natančno določene meje. V splošnem potovalnem žargonu in v medicinskih nasvetih se definiciji nekoliko prepletata pa tudi terapija obeh je dokaj podobna.

Kakšni so znaki diareje?
Večina potovalnih drisk nastane nenadno. Bolezen se začne kot nelagoden občutek v želodcu z nenadno močno potrebo po odvajanju. Odvajanje blata se stopnjuje, narašča količina blata, ki postopoma postaja vse bolj tekoče. Ob tem se lahko stopnjujejo tudi bolečine v trebuhu, prisotno je lahko bruhanje, število odvajanj pa se dnevno giba med tri in sedem. Velika večina potovalnih drisk ima na srečo ugoden potek in izginejo tudi same po sebi. Njihovo trajanje običajno obsega 36 do 72 ur. Potovalne driske so le redko življenje ogrožajoče bolezni, tako jih 98 odstotkov izgine v enem mesecu. Kljub temu lahko določene oblike drisk povzročajo tudi mikroorganizmi, ki so za zdravljenje bolj trdovratni in se kažejo še dalj časa po vrnitvi v domač kraj. Takšne driske seveda spadajo v okvir infekcijske medicine, velikokrat se po svetu specializirajo centri prav za potovalno medicino in občasno tudi v teh centrih trdovratne driske povzročajo velike diagnostične zagate in terapevtske težave.

Zakaj nastane driska?
Eden izmed velikih dosežkov sodobne zahodne civilizacije je sposobnost ločevanja napeljav za pitno vodo in odplake. Mikroorganizmi, ki drisko povzročajo, so pravzaprav enaki po celem svetu z nekaterimi manjšimi razlikami in prilagoditvami. Tako na domače povzročitelje postane telo z leti odporno, z novimi povzročitelji pa ima imunski sistem nekaj več dela. Glavni vzrok drisk je torej ta, da je blato (ali iztrebki) v tretjem svetu bolj razširjen v splošnem okolju: v pitni vodi, na ulicah, na rokah ljudi, na muhah in predvsem na sami hrani. Stereotipni stavek, ki se pojavlja v vseh potovalnih nasvetih za preprečevanje driske, je ta, da lahko drisko dobite samo, če pojeste blato druge osebe. Naj se sliši še tako bizarno, na vašem potovanju se boste temu težje izognili, kakor si mislite. Pot povzročiteljev v naše telo niti ni tako zapletena. Predstavljate si kuharja, ki si po opravljanju potrebe ne umije svojih rok dovolj natančno ali pa si jih sploh ne, odide v kuhinjo, kjer pripravlja obrok. Pri pripravljanju obroka v vroči kuhinji z odprtimi okni ločuje dobro hrano od odpadkov. Na odpadke se hitro naselijo muhe, ki jih sicer odžene, vendar so te že odvzele nekaj hrane in z njimi mikroorganizme na svoje nožice. Zeleno solato kuhar opere z vodo, ki ni čista. V jedilnici tako servirajo naslednji obrok: sveže zeleno solato, oprano z oporečno vodo. Na koščkih mesa so drobni mikroorganizmi, ki jih je vanj zanesel kuhar z zelo povprečno in za nerazviti svet nič kaj pomanjkljivo higieno. Tudi če zelo upoštevate navodila, da hrano prekuhavate, pijete stekleničene pijače in lupite sadje, se vam lahko zgodi, da se muhe usedejo na banano, ki ste jo olupili in za hip odložili na krožnik. Naslednja velika zmota je, da potniki na potovanjih uporabljajo za hlajenje pijač led, ki je znano leglo bakterij, ali pa da alkohol uničuje bakterije v ledu; to je sicer res, vendar alkohol uniči bakterije po daljšem času, v katerem pa se je led povsem stopil in ponovno privedel v vaše telo dovolj veliko količino mikroorganizmov,da povzroči potovalno drisko.

Povzročitelji potovalnih drisk
Povzročitelji drisk morajo svoj življenjski cikel prilagoditi zunanjemu in notranjemu okolju. Prilagoditi se morajo življenju v zunanjem okolju, ki jim manj ustreza, preden najdejo novega gostitelja, ki jim nudi udobno življenjsko okolje v svojem črevesju. Bakterije izbirajo v zunanjem svetu vlažno in toplo okolje, toda nekatere so zelo odporne tudi na mraz in dokaj visoke temperature. Nekateri mikroorganizmi življenja v zunanjem svetu niso odporni in se za čas, ko so izven črevesja, zaprejo v obliko, podobno kapsuli, imenujemo jo cista. Najpogostejši povzročitelji drisk so bakterije. Obstaja nekaj tipov bakterij, ki se v naše telo prikradejo skozi vodo, prehrano ali preko vnašanja rok v usta. Najpogostejše skupine so bakterije ecoli, salmonele, šigele in kampilobakter. Nekatere izmed njih se rade naselijo v tankem črevesu (salmonela,ecoli, kampilobakter in čardija), nekatere pa imajo raje debelo črevo (šigela,entamoeba, histolitica). Bakterije v črevesu vdirajo v steno sluznice in povzročajo različne toksine, ki pripomorejo k temu, da je absorpcija vode iz črevesa zmanjšana ter da je produkcija sluzi in tekočine dodatno povečana. Med drugimi povzročitelji driske so posebno pomembni in pogosti virusi, kot so na primer rota virus, virus norwalk, citomigalo virusi, herpes simplex virusi in virusi hepatitisa. Paraziti, ki povzročajo potovalne driske, so največkrat tipa džabialamblia, enatamoeba, histolitica in kriptosporidii, le ti imajo običajno nekoliko daljši in težji potek. Pri parazitih je driska manj samoomejevalna bolezen in se lahko nadaljuje še dalj časa po prihodu v domovino. Potovalno drisko lahko povzročajo tudi druge nevšečnosti, kot so reakcijana različna zdravila, kot na primer na antibiotike, vpliva lahko sprememba okolja, potovalna bolezen ali različna zdravila, ki znižujejo kislost želodca. Potovalna driska je bolezen, ki vam bo pokvarila nekaj dni potovanja v tretjem svetu, v kolikor boste zaužili nevaren mikroorganizem. Razen težav z nadaljevanjem potovanja, pogosto potrebo po odvajanju blata in bolečin v želodcu je največja nevarnost, ki vam pri driskah preti, dehidracija ali izguba vode. Takšne dehidracije ali izsušitve so posebno nevarne pri otrocih ter pri bolnikih, ki obolevajo za raznimi kroničnimi boleznimi, predvsem za srčnimi boleznimi in sladkorno boleznijo. Posebna skupina bolnikov, ki jih driska ogroža, so tisti, ki jemljejo zdravila za zniževanje želodčne kisline, saj je visoka kislost v želodcu ena izmed naravnih pregrad za preprečitev vdora mikroorganizmov v telo. Posebej velja poudariti tudi skupino imuno ogroženih bolnikov.