Zanzibar šepeta s tropskim vetrom o sultanih, sužnjih in začimbah. Otok je zajel domišljijo sveta z vonjem po skrivnostih in intrigah. A Zanzibar je enigma sam po sebi: ni otok, ampak arhipelag, ki leži petinsedemdeset kilometrov od tanzanijske obale. Največja otoka sta Unguja in Pemba, ki ju obdajapetdeset manjših otokov. In da bi bila zmeda še večja – Unguja je splošno znana kot Zanzibar.

Ta majhna družina otokov je imela zavidljiv vpliv ob vzhodno afriški obali, od Mozambika na jugu do Omana, Perzijskega zaliva in Indije na severu. S strateško lego med kontinentalno Afriko in vodami Indijskega oceana je Zanzibar več stoletij cvetel kot bogato trgovsko središče. Dhowi, tradicionalne lesene jadrnice iz Perzijskega zaliva, so na Zanzibar prinašale pošiljke svile in kitajskega porcelana in se vračale natovorjene z zlatom, slonovo kostjo in sužnji. Zanzibar je bil svoj čas kraj, kjer si srečal polovico sveta. Med najbolj cvetočim obdobjem med 17. in 19. stoletjem so tu vladali sultani iz Omana in leta 1840 Zanzibar celo postane sedež sultanata. Od leta 1886 je Zanzibar britanski protektorat, leta 1963 na otoku razglasijo neodvisnost in začne se krvava revolucija, v kateri izženejo arabsko večino in oblast končno prevzamejo Afričani. Leta 1964 se Zanzibar skupaj s Tanganjiko združi v Združeno republiko Tanzanijo, kamor spada še danes. Komunistični režim s predsednikom Karumejem na čelu, ki je po revoluciji zasedel oblast, ni imel razumevanja za ohranjanje kulturne dediščine in prelepe arhitekture glavnega mesta otoka Zanzibar town. Najlepši razgled na mesto je s terase hotela Emerson & Green, kjer lahko sediš na velikih udobnih blazinah ali enostavno sloniš na ograji in se s pogledom paseš po zarjavelih železnih strehah, minaretih in okolišu Ng'ambo, novem delu mesta s tipičnimi socialističnimi bloki.

Listanje zgodovinske knjige v Stone townu
Stone town, staro arabsko jedro mesta, je tisti kraj, kjer zanzibarski mit resnično zaživi in sprehajanje po njegovih ozkih ulicah v arabskem slogu je kot listanje zgodovinske knjige. Ne vem, zakaj so ljudje v starih arabskih mestih vse gradili tako ozko in natrpano, zakaj so vse tako tesno nakopičili, da so gotovo drug drugemu sedeli na glavi. Da ne bi bilo treba nikamor hoditi predaleč? Da bi bilo lažje braniti mesto? Res pa je, da ta gmota nagrmadenega kamenja, nakopičenih zidov, natrpanih hiš in streh v urah najhujše pripeke omogoča vzdrževati in ohranjati senco, delček hladu in prepiha.Vsaka hiša ima svojo zgodbo in lahko bi tekmovale s pravljicami iz Tisoč in ene noči. Hiša miru, hiša začimb, hiša nageljnovih žbic … Najbolj veličastna zanzibarska hiša je Beit al ajaib, hiša čudežev. Leta 1883 jo je zgradil sultan Bargaš in bila je prva zgradba na otoku s tekočo vodo in elektriko. Ko so tu prvič prižgali luči, je moralo biti kot v pravljici. Sledim ozkim, ovinkastim ulicam z majhnimi bazarji in prodajalnami, ki ponujajo zanzibarske izdelke, velike pletene košare, slike tinga tinga … Vse ulice se spletajo v nepregleden labirint, kjer se popotnik navidez kaj hitro izgubi, a začrtane in razporejene so tako,da boš, ne glede na to, v katero smer si krenil, na koncu vedno prišel na morsko obrežje, na širok bulevar, kjer je prostorneje in prijetneje kot v zgoščenem središču mesta. Konstantna aktivnost mesta ti daje neznaten občutekvznemirjenja. Zvončki kolesarjev cingljajo, motorji trobijo in pešci razburjeno skačejo stran. Več kot 95% prebivalcev Zanzibarjaje muslimanov in njihov dan se začne zjutranjo molitvijo v eni od petinsedemdesetih mošej v mestu. Svoj čas je začetek novega dne oznanil zvonček prodajalca kave, ki je od ulice do ulice obhodil mestno jedro. Ob zvoku te budnice si vstal in šel pred hišo čakat, da pride mimo s svežo, močno kavo. Pitje jutranje kave je v Stone townu še danes trenutek za izmenjavo pozdravov in ugotavljanja, da je noč minila mirno in da je pred tabo – če bo Alah dal – še en dober dan.Po revoluciji na otoku živi samo še 20% Arabcev, a povsod se čutijo močni arabski vplivi. Izjemno lepe ženske so zavite v črne bui buije ali pisane kange in moški nosijo štikane kofije, muslimanske čepice.

Jumbo! Hodi! Karibu!
Na Zanzibarju se ljudje ves čas rokujejo in pozdravljajo. Če v mestu srečaš prijatelja ali znanca, samo na polznanca ali popolnega neznanca, se znjim petkrat rokuješ in petkrat vprašaš: »Jumbo, jumbo, kako si? Fino? Infamilija?« In potem petkrat odgovarjaš:»Zelo fino. Jumbo. Familija je zelo fino.« »Zelo fino, da je tvoja familija zelo fino.«Prebivalci Zanzibarja spoštujejovljudnost. Tudi če samo vprašaš za pot,vedno si vzemi dovolj časa za pozdrave. Na Zanzibarju spoštuj avtoriteto!Ne kritiziraj vlade! In preden vstopiš vzanzibarsko hišo, zakliči Hodi!, kajti vafriških hišah vrata nimajo take vlogekot v Evropi, v glavnem so vedno odprta. Ker pa brez vprašanja vendarle nimogoče vstopiti , že od daleč zakličeš:»Hodi!« (…) in potem počakaš na obvezni Karibu! (Dobrodošli!).Zanzibar slovi po težkih lesenih vratih, okrašenih z rezbarijami in ostrimibodicami. Ta ne preveč gostoljubna tradicijanaj bi izvirala iz Indije ali Perzije in jeslužila predvsem kot obramba predbojnimi sloni, ki so jih nekoč uporabljali vojaki. Velikost in bogastvo zanzibarskihvrat odražata nekdanje premoženjskostanje stanovalcev. Po zadnjem štetjunaj bi bilo v Stone townu petsto šestdeset tovrstnih vrat, prva so postavili leta1694.

Freddy Mercury
V pisani množici prebivalcev Zanzibarja je odraščal tudi Faruk Bulsara, bolj znan kot Freddy Mercury, pevec legendarne skupine Queen. Pravijo, da je vpliv njegovega zanzibarskega porekla najbolj slišen v pesmi Bohemian Rapsady, in sicer v stihih: Bismallah, will you let him go. Freddyjeva starša Boni in Jer Bulsara sta živela v Ston eTownu. Freddy je obiskoval samostansko šolo svetega Jožefa, v prostem času pa je rad obiskoval stare klube na Šanghajski ulici, mi zaupa Bonzo Fernandez, Freddyjev sošolec iz mladih let, medtem ko v njegovem stanovanju listava stare fotografije. Freddy je nadaljeval šolanje v Dar es Salaamu in Indiji, ob začetku revolucije pa je družina dokončno zapustila otok in se preselila v London. A zdi se, da na Zanzibarju Freddyjevega porekla ne obešajo na veliki zvon, njegova rojstna hiša ni posebej označena in ko mi jo Bonzo vendarle pokaže, sem skorajda razočarana, v njej je le zanikrna indijska restavracija in fotokopirni servis.

Črni madež
Afrika je od davnih časov odbijala in privlačila. Na eni strani je med tujci zbujala tesnobo, bila je neznana in neosvojena. Dolga stoletja so njeno notranjost uspešno branili odpor njenih prebivalcev in težko tropsko podnebje. Še v prvi polovici 19. stoletja je več kot polovica Evropejcev v jugovzhodni Afriki umrla za malarijo. Iz te nedostopnosti Afrike se je rodil mit o njeni skrivnostnosti. Hkrati pa se je veliko tistih, ki so preživeli, vračalo z bajnim bogastvom, ki so ga pridobili na hitro: tovorili so zlato, slonovo kost in predvsem … črne sužnje. In to je črni madež v zgodovini Zanzibarja: skoraj štiri stoletja so sem dovažali sužnje iz Zambije, Ugande in Sudana. S celine so jih pripeljali s čolni in jih na trgu nastavili naprodaj. Tržnica se je imenovala Mkunazini in danes stoji na tem kraju anglikanska cerkev. Skoraj 30 milijonov Afričanov je bilo ugrabljenih in odpeljanih čez Atlantik, kjer so gradili bogastvo zahodne poloble. Še danes so veliki predeli Afrike zaradi tega opustošeni in spremenjeni v puščave. Afrika si do danes ni opomogla od te nesreče. Pod zavetiščem Santa Monica blizu katedrale so bile celice, kamor so zaprli sužnje, ugrabljene v osrednji Afriki. Vnjih je vsa ideologija rasizma in totalitarizma. Še preden je filozofija prezira in sovraštva navdihnila ustanovitev Auschwitza in drugih taborišč, je bila zapisana v zvezkih bogatih trgovcev s sužnji. Danes so del zavetišča preuredili v hotel, kjer lahko za ugodno ceno najamete skromno sobo brez nočnih mor, kot mi zagotovi receptor. Cene sužnjev so bile zelo različne. Od enega dolarja za otroke do dvanajstih za mlado, lepo dekle. Najbolj čile in močne so potem s trga gnali v pristanišče nekaj metrov stran na ladjo, težko bolne so vrgli na kamniti breg, kjer so jih raztrgali podivjani psi. Tisti, ki so sčasoma ozdraveli, so začeli delati pri Arabcih, lastnikih velikih plantaž nageljnovih dreves in kokosovih palm. Precej vnukov teh sužnjev se je kasneje pridružilo zanzibarski revoluciji za neodvisnost. V katedrali je tudi okno z vitražo, posvečeno znamenitemu britanskemu misijonarju Davidu Livingstonu, ki ima v zanzibarskih legendah posebno mesto. Prav Livingstone naj bi odločilno vplival na zanzibarskega sultana, da je dokončno odpravil suženjstvo, čeprav se je trgovina z ljudmi odvijala na žrno še vse do tridesetih let preteklega stoletja.

Zgodba Tonija Raguža s Hrvaške
Turizem se je na Zanzibarju začel razvijati počasi. Razen nekaj hotelov iz kolonialne dobe v Stone townu otok skoraj ni imel ponudbe namestitev. Zaradi slabo razvite infrastrukture je sem zašlo le malo investitorjev, tu pa tam kak bogat Italijan z vizijo ali pa Angleži, nekdanji kolonialisti iz Kenije ali Tanzanije. Leta 1992 je Hrvat Toni Raguž prišel na Zanzibar z romantično idejo, da bi tu postavil hotel, ki bi odražal mistiko in raznoliko kulturo otoka. Slabo uro vožnje od Zanzibar towna je ob obali kupil zemljišče s palmami. S pomočjo svoje družine je počasi postavil hotela Palms in Breezesbeach, ki sta bila lani razglašena za najboljše letovišče Tanzanije in Zanzibarja. Tonijeva ekipa danes šteje dvesto osemdeset sodelavcev, pri upravljanju mu pomagata tudi obe hčeri. Hotela imata široko ponudbo aktivnosti: od plavanja, potapljanja, posebnih izletov, izvrstnih kopeli in masaž do znamenite restavracije Tides, zagotovo najbolj zasedene restavracije sveta, saj v svojem malem zavetišču ob plaži lahko naenkrat gosti le dve osebi.

Raj za gurmane
A pravi gurmani bodo prišli na svoj okus tudi na nočni tržnici v vrtovih Forodhani. Tržnica je tako blizu Stone Towna, da celo mesto cedi sline, če Mustafa spodaj ob morju vrže na raženj rdečega sneperja ali kos hobotnice. Toje najboljši kraj s hitro prehrano in afriškimi specialitetami na Zanzibarju, če ne celo v celi Tanzaniji. Tu ti postrežejo domače dobrote na enostavnem papirnatem krožniku, brez vilice in noža. Ena od najbolj priljubljenih specialitet je zanzibarska pica, ki jo Džemal peče že vrsto let. Vzameš kos surovega testa iz vode in moke, nanj usuješ nasekljano čebulico, zelenjavo, mleto meso, jajček, majonezo, spet zaviješ v testo in vržeš na razbeljeno olje. Enostavno in za prste obliznit. Še nekaj koristnih napotkov, če se boste kdaj mastili na Zanzibarju: nikoli ne jej z levo roko in pusti vedno kak grižljaj na krožniku, da poveš kuharju, kako zelo je bilo dobro!

Tarab
Ko zaide sonce, se po ulicah Stonetowna zasliši tarab, značilna glasba, pokateri slovi Zanzibar daleč naokoli. Gre za zanimivo mešanico afriške, indijske in arabske glasbe, ki so jo sprva igrali na poročnih slavjih. Yusuf Mahmud, direktor nevladne organizacije za kulturo, me povabi na snemanje orkestra Nadi Ikhwan Safaa v Malindi Music Club. To je najstarejši orkester Zanzibarja, letos praznujejo stoletnico in slovijo predvsem po izvajanju taraba. Sicer pa to glasbo ob torkih in petkih zvečer vrtijo tudi v drugih klubih v Stone townu.

Rajski vrt začimb
V Afriki sem od nekdaj občudovala, kako se domačini vedno ujemajo s svetlobo, s soncem in pokrajino, ki se bohoti v ozadju. Človek in pokrajina sta neločljiva. Mi ustvarjamo podobo neke pokrajine, ona pa pušča sledove na naših obrazih. Belec je med kokosovimi palmami pod tem vročim in žgočim soncem nek čudaški vsiljivec. Bledi, slabotni, žejni, s prepoteno srajco se bojimo komarjev, kač, škorpijonov, skratka vsega, kar leze in gre. Domačini pa ravno nasprotno, sijoči, očarljivi, prelepi se gibljejo naravno in sproščeno, v tempu, ki ga določajo podnebje in običaji, brez naglice, saj se v življenju tako ali tako ne da doseči vsega, kaj pa bi sicer ostalo za druge! Zanzibar je naravna tapeta iz vaških hišic in nasadov palm, vmes pa so širna posestva začimb. Je sezona nageljnovih žbic, ki še vedno predstavljajo glavni dobiček podeželja. Abid me povabi na svojo plantažo, ki leži le nekaj kilometrov iz Stone towna. Tu raste muškat, kardamon, kumina, poper, vanilja, ingver. Abid s tako lahkoto odvija semena,vleče iz zemlje korenine, kot da bi bile marcipan, vzet iz štanjola. Sploh je Zanzibar samopostrežna v najbolj naravni izdaji. »Če se urežeš, greš do bombaževca, potem odlomiš vejico jodevca in daš na rano…« hiti razlagat moj gostitelj. Tudi ni potrebe, da človek kupuje milo, tu so posebne jagode, pa črtalo za ustnice v odtenku beneško rdeče … Večina otoka je obdelanega, nekaj naravnega gozda je samo še v osrednjih delih, ki so razglašeni za naravni rezervat.

Sorodne države:    Afrika Vir informacij: Horizont, odkrivajmo svet