Nočno življenje je dokaj impresivno, svobodnjaško. Glede na to, da za Malezijo velja, da je dokaj konzervativna družba, ki se kmalu po mraku odpravi po počitek v zavetje svojega doma, je bil Bintulu (in Sarawak nasploh) očarljivo drugačen. Sproščen. Nekoliko divji. Mladci so se zbirali v gručice in srkali pivo, ženske so se sprehajale v mini krilih in na vsakem ogalu je bil karaoke bar s pestro ponudbo. Cela ulica se je izgleda spremenila v bar; in vsakdo nama je ponujal kako piksno piva. Cena le tega je bila med najnižjimi v državi - po 2 RM za myanmar beer. Zanimivo, da se je mjanmarsko pivo znašlo na tem koncu Malezije.

V 'moji hiši' sva našla ugodno rešitev za prenočevat naslednjih nekaj dni v Bintulu. Cena je bila -po nekakšnem dogovoru- 35 RM na noč in za to se je dalo spat v čisti francoski postelji, gledati nočne programe (hmmm... hišni video) ali ESPN, pa imeti svojo kopalnico s toplo vodo in zjutraj 'room service' na zahtevo. Skratka, My House je bil najin najljubši hotel v Sarawaku. oz. celotni Maleziji. Ni se nama bilo treba ubadati s požrešno podgano, ki naju je obiskovala ono noč v AA Innu, ki je veljal za najcenejšega med hoteli. Ki se je medtem nahranila z kolački, medtem ko sva pohajkovala na lovu za večerjo po nočni tržnici.