Kyaukpadaung boste spoznali na poti od Pyaya do Bagana, saj boste morali menjati bus. Moram reči, da mesto zavoljo tega, ker je nekakšno državno križišče za vse smeri, uživa živahno nočno atmosfero in so čajnice odprte 24 ur na dan. Ljudje posedajo, gledajo premier leaugue in so zgovorni.

V Keng Tungu je dobršno število budističnih pagod in tudi krščanstvo se je dobro prijelo v teh krajih, kar je posledica intenzivne misijonarske aktivnosti v preteklosti. Najznamenitejša od pagod je Zom Kham (Wat Jom Kham), katere začetki gradnje segajo v 13. stoletje in s svojo pojavnostjo dominira nad mestom. Splača se pogledati v notranjost. Ena od značilnosti je z zlatom in dragimi kamni okrašen 'hti', ki se nahaja na vrhu pozlačene stavbe.

Po dobri uri vožnje z mopedom iz KT po cesti proti Mong Yangu, od katere zaviješ levo na prašno cesto skozi nekaj manjših vasi pod vznožje hriba, se nahaja slap, katerega ime je dobil po najbližji vasi Pintau. Med lokalnim prebivalstvom je slap priljubljena znamenitost, ki so jo pripravljeni pokazati tudi tujcem. Ker so ti zaenkrat še dokaj redki obiskovalci, so vaščani radovedni o novih prišlekih in seveda obratno. Vas Pintau sestavljajo etnične skupine Akha, Lahu in Shani, ki so tod v manjšini. Na pobočjih nad slapom živi pleme En, ki jih je mnogokrat opaziti pri težaškem tovoru lesa.

Kyainge Tong oz. Keng Tung, je zanimivo mesto v vzhodni Shan provinci, ki jo poseljajujo Shani, Akhe, Lahu, Wa, Burmanci, Luxi, En plemena in ostali. Po mestu je videti različne tipe vaške arhitekture, nekaj ostankov kolonialnih stavb, pa tudi moderne zgradbe v kitajskem in tajskem slogu zgrajene, katere lahko estetskih užitkov vajeno oko mirno prezre. Oz. jih ne more prezreti zavoljo njihove destruktivne umeščenosti v prostor, ki je divji kontrast vsemu avtohtonemu in zgodovinskemu v mestu. Kljub vsemu, ulice so razgibane in dokaj prašne glede na to, da ni povsod tlakovano z asfaltom a zaradi tega nič manj obljudene in glavna tržnica je pestro shajališče različnih kultur, ljudi, ki vsake toliko pridejo iz gora v dolino po nabavo nujnih potrebščin. Tatmadaw, mjanmarska vojska, je močno zasidrana ob cesti proti Tachileiku in opozarja prebivalce, da je njihova država še daleč od 'ceste proti demokraciji'. Tudi živih primerov prisilnega dela je onkraj mestnih središč videti več ko dovolj.

Kyainge Tong ima svoje sveto drevo. Da je izstopajoče, je opaziti že na daleč, tako da ga ni težko najti - na vrhu hriba, za antičnim starim zidom, ki je nekoč obkrožal mesto. Od tam se odpira nekaj zanimivih pogledov na mesto, v bližini je še en budistični samostan in pa del vojaškega oporišča. Zanimivi so ogromni čebelji panji ki so prilepljeni ob veje.

Za radovednejše na področju kovanja kovine: po naključju sem naletela na mladega moža, Sai Lone Youna, ki mi je povedal, da se ukvarja s kovaštvom. Zanimalo me je, kako to izgleda pri njih in ga prosila, da me popelje do delavnica. Po kratkem vzpenjanju navkeber mimo Wat Zom Khama se začne vaški del naselja z značilnimi hišami v šanovski arhitekturi. Njegova kovačnica je v eni od začetnih hiš. Izdeljujeo predvsem nože in sablje, med katerimi so nekatere lepo ornamentirane v njihovi tradiciji, v glavnem pa se zanje zanimajo Tajci, katerim tudi največ prodajo. Zanimiv je pogled na antično strukturo: meh z nakovalom in ogljem je postavljen pred hišo, tako rekoč se vse dogaja na prostem in očem vidno. Ker gre za dokaj star način obdelovanja, je morebiti nekomu zanimivo pogledati v ta konec Kyainge Tonga (na št. 5, v Zon Toungh naselju).

Jezero Nawng Tung ja med prebivalci priljubljen kraj za večerno sprehajanje in telovadbo - tu in tam se da opaziti kakega človeka pri teku. Večina ljudi pa bo posedala v čajnicah in pila znameniti mjanmarski čaj z mlekom 'la phet'. Moram povedati, da se okus enega do drugega lahko precej razlikuje, recimo po količini mleka in sladkorja ter po vrsti oz. svežosti zelenega čaja. Samo jezero je z vseh strani ograjeno z ograjo in umetnim vodnim robom.

Nedaleč od Kyainge Tonga, pod vznožjem hriba, pri prehodu čez reko in skozi nekaj vasi, se nahajajo stari vrelci oz. izviri vroče vode s temperaturo vode 100 stopinj. Za namakanje v vodi si je potrebno vzeti svojo brisačo ali pa tam kupiti novo. Ponujajo individualno ločene kopeli, kopeli v dvoje in družinske kopeli. Še največ ljudi pa se zbira ob zunanjem vrelcu, kjer si nekateri kuhajo jajčka in se družijo ob pivu ali kaki drugi pijači ter uživajo ob kadeči se sopari. Dostop do vrelcev je možen peš, s kolesom ali mopedom oz. avtom.

Riževa polja so lahko tudi ...polja smrti. Še danes mnogo kmetov umre od kačjih pikov, proti kateremu ni protistrupa. S kako kačo se srečamo že ob samem sprehodu, zato je pametno imeti oči odprte, da je po nepotrebnem ne pohodimo. Sicer še ni vsaka strupena, lahko pa nam povzroči nepotrebne skrbi. Domačini pravijo, da so tiste zelene najbolj nevarne.
Tudi z vaškimi psi se ni za šaliti. Lahko postanejo napadalni, posebej ko jih je več skupaj.

Denar vam iz dolarjev ali batov menjajo v vašem hotelu ali pa jih menjati sami na tržnici. Načeloma se da plačevati v batih, amapk za manjše stvari in hrano je bolje imeti kyat.

Tržnica je pisano shajališče lokalnih prebivalcev in kraj, na katerem bost opazili bolj ali manj vse etnične skupine v svoji barviti opravi. Večina prodajalcev ponuja plastično robo, oblačila, ročne izdelke, knjige, semena, zelnjavo in meso. Po dvanajsti uri se začne pospravljati. Splača se poiskati dolgolasega gospoda, ki izdeluje odličen jogurt in ga naokoli prevaža v svoji premični prodajalni na kolesih ob spremljavi kasetofona. Če ste seveda ljubitelj pravega jogurta. Zjutraj je ponavadi na tržnici, zvečer oz. popoldne pa naokoli po mestnih ulicah. Njegova angleščina je bila odlična.

Kljub temu, da je čajnic z nizkimi lesenimi mizami in majhnimi stoli okoli jezera precej, mi je še najbolj padla v oko (in skodelico čaja) tista pri templju, ki je nosila pomenljivo ime: Hollywood teashop. Vsakodnevno druženje je postal nek osebni ritual, po radiju so vrteli lepo burmansko glasbo z otožnimi napevi in večerno sonce se je lesketalo v jezeru. Včasih smo sedeli pod veličastnim banjanom tik ob bregu in kadar je padel suh list z drevesa v kozarec, so mi rekli, naj ga zadržim, ker da prinaša srečo. Zraven čaja smo jedli okusne, nekoliko mastne samose in lokalno mešanico oreškov, olja in zelenjave, 'la petou'. Nadvse okusen prigrizek, ki bi ga bil greh ne poizkusiti v Kyainge Tongu.

Na srečo je v Kyainge Tongu ali Kengtungu izbira hrane odlična: od kitajske, burmanske, shanske, tajske kuhinje do raznih prigrizkov, ki gredo k čaju: krofi, v bananin list zavit sladek riž, samose, pecivo...V mestu se nahaja kar nekaj dobrih restavracij, za kitajsko -izvrstni tofuji in vegetarijanska kosila- priporočam restavracijo ob tržnici, na zahodu.

Ko pade mrak, se ulice počasi umirijo in po cestah brnijo motorji, štacune se počasi zapirajo, odprte ostajajo nekatere čajnice. In možno se je najesti odličnih pečenih jajčevcev ali drugih jedi, vsega možnega mesa na premičnih cestnih kuhinjah po najbolj obljudenih ulicah. Ker še marsikje ni elektrike, se mesto hitro umiri. Po deveti uri se zapro tudi vse restavracije v Kyainge Tongu. Nočnega življenja tako praktično ni...

Majhna, zelo prijazna restavracija za ogalom Sam Yweta, poduja indijske zajtrke z rotiji in dodatnimi omakami ter doma narejene gazirane pijače. Njammm... Odprta je za čas zajtrkov, od 6ih do 10ih. Lastnik je mladenič po imenu Yussuf, potomec indijskih priseljencev, ki so svoj posel prišli iskat v času kolonizrane Burme in se ustalili v Kyainge Tongu. Zanimivo je pogledati, kako poteka proces izdelave domačih pijač.

Prijazen GH se nahaja v bližini kengtunške tržnice, oddaljen kako minuto, dve hoje. Cena je 10 dolarjev po osebi, vendar se da zmeniti za popust, kadar nameravate ostati dlje. V to ceno je vključena lastna kopalnica s toplo vodo in zajtrk. Sobe v spodnjem nadstropju so nekoliko hladne, saj je okno blokirano z grajeno sosednjo ograjo, razen tega pa se sliši hrup iz dnevne sobe in od zgornjih prebivalcev, zato je boljše vzeti sobo zgoraj.